»Prejšnji teden sva spoznala prekrasne prijatelje, se spomniš, Tine?« je prijatelja vprašala deklica Ema. »S taščico, kobilico, z metuljem in s šojo so nas povezale mavrične barve prijateljstva.«

»Hej, danes ima kobilica Ivana rojstni dan. Greva?« je predlagal Tine.

»Seveda, rojstni dnevi so zakon,« je veselo prikimala Ema.

Ko sta Tine in Ema tako kramljala, so se jim na poti pridružili preostali prijatelji. Taščica, metulj in šoja so imeli s seboj vsak lepo darilo.

A glej ga, zlomka. Na poti jih je dohitel veter in njihova darila odnesel v skrivnostno pravljično deželo.

»Stecimo za njim,« je pogumno vzkliknil Tine. »Tam je skrivni vhod.«

Prijatelji so stekli in skozi vetrovni vhod vstopili v čisto pravi pravcati pravljični svet. Ko so vstopili, so presenečeni obstali.

Vsaka pravljična dežela ima tudi svojega čisto pravega lumpa. Prijatelji so ugotovili, da je veter vsa lepa darila odložil pri njem.

»Kaj bomo storili?« je zanimalo metulja. »Kako bomo prišli do daril za prijateljico kobilico Ivano? Ne bo nam lahko; stopiti bomo morali skupaj in zbrati ves pogum. Z lumpi zna biti včasih kar težko.«

»Že vem,« je šojo prešinila imenitna ideja. »Že vem, kako bomo prelisičili lumpa.«

»Uspelo nam je,« je navdušeno vzkliknila Ema.

»Zdaj, ko smo dobili darila, gremo lahko h kobilici na praznovanje,« je čivknila taščica.

»Kako bo presenečena, ko ji povemo, kaj vse se nam je zgodilo na poti,« se je nasmehnil Tine.

»Komaj čakam, da ji voščim,« je dahnil metulj. »Segel ji bom v roko in šepnil vse najboljše, draga kobilica. Nato bomo skupaj na ves glas zapeli pesmico in pojedli slastno rojstnodnevno torto.«